Učenje skozi prakso

Izkustveni modeli učenja

Obstaja veliko število različnih pristopov ali terminov znotraj “učenja skozi prakso oz. learning by doing” ali izkustvenega učenja (učenja v resničnih kontekstih, situacijah), npr:

  • laboratorij, delavnica ali delo v studiu;
  • pripravništvo;
  • učenje na problemih;
  • učenje na primerih;
  • učenje na projektih;
  • učenje na raziskovanju;
  • kooperativno (na podlagi zaposlitve ali skupnosti) učenje.

Izkustveno učenje je osredotočeno na učenčevo refleksijo svojih lastnih izkušenj, medtem ko nekaj dela, zato, da dobi konceptualen uvid, kot tudi praktično znanje. Kolbov model izkustvenega modela učenja predvideva 4 stopnje v tem procesu:

  • aktivna eksperimentacija;
  • konkretne izkušnje;
  • refleksivno opazovanje;
  • abstraktna konceptualizacija.

Obstaja sicer veliko različnih modelov izkustvenega učenja, vendar imajo veliko skupnih lastnosti.

Laboratorij, delavnica ali delo v studiu: Pomembna pedagoška vrednost laboratorijskih vaj je, da študentom omogoča, da gredo od konkretnega (opazovanje fenomena) k abstraktnemu (razumevanje teorije ali principov, ki izhajajo iz opazovanja fenomena). Laboratorij prav tako študente spozna s kritičnim kulturnim aspektom znanosti in inženirstva in sicer, da morajo biti vse ideje testirane na rigorozen in določen način, zato da se jih lahko sprejme kot “resnične”.

Pripravništvo je poseben način omogočanja študentom, da se učijo skozi prakso. Pogosto je povezano s poklicnim izobraževanjem, kjer je bolj izkušeni odgovoren za vzpostavitev modela, pripravnik poskuša temu modelu slediti, strokovnjak pa podaja povratne informacije. Učenje s pripravništvom ni samo aktivno učenje, kako nekaj delati, ampak zahteva tudi razumevanje kontekstov, v katerih bo znanje uporabljeno. Dodatno, obstajata tudi socialni in kulturni element pri učenju, razumevanju in zakoreninjenju sprejetih praks, navad in vrednot strokovnjakov na tem področju. 

Učenje na problemih: Najzgodnejša sistemizirana oblika učenja na problemih, je leta 1969 razvil Howard Barrows s kolegi na medicinski fakulteti McMaster Univerze v Kanadi, od koder se je razširila na veliko drugih univerz in šol. Ta pristop je vedno bolj prisoten na področjih, kjer se baza znanja hitro širi in je nemogoče, da učenci osvojijo vso znanje znotraj omejenega časovnega okvira. Skozi delo v skupinah učenci identificirajo tisto, kar že znajo, kar morajo znati ter kako in kje bodo prišli do informacij, ki bodo vodile do rešitve problema. Vloga inštruktorja (po navadi se v UNP imenujejo tutorji) je ključna za omogočanje in vodenje procesa učenja.

Učenje na primerih: S tem pristopom učenci razvijejo veščine analitičnega razmišljanja in refleksivne sodbe, s tem, da berejo ali debatirajo o kompleksnih primerih iz resničnega življenja. 

Učenje na projektih: Podobno je učenju na primerih, a je daljše in širšega obsega, učenci pa imajo še več avtonomije/odgovornosti pri izbiri tem, organizaciji dela in odločanju, s kakšno metodo bodo delali na projektu. Projekti se po navadi nanašajo na problem iz resničnega sveta, kar učencem daje občutek odgovornosti in lastništva v njihovih aktivnostih učenja.

Učenje na raziskovanju: Podobno je učenju na projektih, toda vloga učitelja/inštruktorja je drugačna. Pri učenju na projektu, se inštruktor odloči, katero bo glavno vprašanje in igra bolj aktivno vlogo pri vodenju učencev skozi proces. Pri učenju na raziskovanju pa učenec razišče temo in izbere predmet raziskave, razvije plan raziskave in pride do zaključkov. Vseeno je inštruktor po navadi dosegljiv, da nudi pomoč in vodenje, ko je potrebno.

 

Prednosti in slabosti pripravniškega modela učenja

(https://www.tonybates.ca/2014/08/06/models-for-teaching-by-doing-labs-apprenticeship-etc/)

Glavne prednosti si sledijo:

  • poučevanje in učenje sta globoko zakoreninjena znotraj kompleksnih in zelo spremenljivih kontekstov, kar omogoča hitro prilagoditev realnim razmeram. 
  • čas strokovnjakov je učinkovito izrabljen, saj lahko učenje integrirajo v svojo običajno delovno rutino
  • učencem da jasne modele ali cilje, katere zasledujejo 
  • učence spozna z vrednotami, normami profesije ali panoge

Po drugi strani pa obstaja veliko omejitev, še posebej v neformalnih pripravništvih:

  • veliko znanja tistega, ki uči, je tiho/skrito, deloma zato, ker je njihova ekspertiza grajena počasi in skozi zelo širok nabor dejavnosti
  • strokovnjaki imajo večkrat težave v zavestnem izražanju globokega znanja, ki so ga zgradili in se jim zdi že samoumevno. To pusti praktikanta, da se sprašuje ali približno zaveda, kaj se pričakuje od njih, zato, da bodo tudi sami postali strokovnjaki 
  • strokovnjaki se pogosto zanašajo samo na to, da bodo praktikanti dobili znanje in veščine samo skozi gledanje strokovnjakov pri delu in ne opravijo ostalih stopenj, ki bi prispevale k večjemu uspehu pripravništva
  • obstaja meja, koliko praktikantov lahko upravlja en strokovnjak, če predpostavljamo, da so strokovnjaki sami polno zasedeni pri apliciranju svoje ekspertize v pogosto zahtevnih delovnih pogojih. To jim lahko pušča le malo časa, da namenjajo pozornost potrebam novincev. 
  • Programi poklicnega pripravništva imajo zelo visoko stopnjo oslabitve: npr. v Britanski Kolumbiji je več kot 60% tistih, ki se vključijo v formalno poklicno pripravništvo in iz njega izstopijo, preden uspešno zaključijo program. Rezultat tega je, da je veliko število izkušenih ljudi na trgu dela, ki pa nimajo akreditacije, kar omejuje njihov karierni razvoj in upočasnjuje ekonomski razvoj tam, kjer je velika potreba po polno usposobljenih delavcih.        
  • V strokah ali poklicih, kjer prihaja do hitrih sprememb pri delu, lahko pripravništvo upočasni prilagoditev ali spremembo delovnih metod, zaradi vsesplošne prisotnosti tradicionalnih vrednot in norm, ki jih podaja “mojster”, ki pa niso več tako relevantne v novih pogojih dela. Ta slabost je lepo vidna v terciarnem izobraževanju, kjer so tradicionalne vrednote in norme okoli poučevanja v vedno večjem konfliktu z zunanjimi salami, kot je npr. nova tehnologija in masovnost višje izobrazbe.

Ne glede na to je pripravništvo, če je sistematično in celovito aplicirano, zelo uporaben model za učenje v visoko kompleksnih, realističnih kontekstih.

Aktivnost 1: Ocena izkustvenih modelov

Prosim, odgovorite na naslednja vprašanja (odgovori naj izražajo vaše osebno mnenje):

  1. Če ste imeli izkušnje s pripravništvom, kaj je dobro delovalo in kaj ni?
  2. Ali so razlike med učenjem na problemih, primerih, projektih in raziskavah precejšnje ali pa so to zgolj različne variacije istega modela?
  3. Ali imate preferenco do katerega od teh modelov? Če ja, zakaj?

Preizkusite svoje znanje!